-admin-
administrator
Pridružen/-a: 18.05. 2012, 19:47
Prispevkov: 747
|
 Objavljeno: 14 Okt 2012 12:37 |
 |
|
Osvežimo malo spomine. Nekdanja slovenska plavalka, izjemen talent Metka Fain (Sparavec).
Metka Fain (prej Sparavec)
Še enkrat bi šla skozi vse to
31.05.2012 13:39, Robert Pogačar | Foto: Drago Wernig - TAKA
Že kar dolgih dvanajst let je minilo, odkar nekdanje odlične mariborske plavalke Metke Fain ni več v bazenih.
Potem ko je tik pred OI 2000 v Sydneyju zaradi nosečnosti nepričakovano prekinila kariero in zaživela v Avstraliji, o njej ni bilo več veliko slišati. »Tam spodaj« sta si z možem ustvarila družino, leta 2004 pa sta se spet vrnila v Slovenijo in tu dokončala še podiplomski študij. Zadnje leto je v svojem matičnem klubu Braniku ponovno aktivna kot podpredsednica in članica izvršilnega odbora.
Metka je brez dvoma največji talent, kar jih je doslej dalo mariborsko plavanje. Pod vodstvom trenerja Dimitrija Manceviča je zelo hitro napredovala in si že s 17 leti zagotovila nastop na OI 1996 v Atlanti. Tja je šla predvsem nabirat izkušnje, a nato iz leta v leto izboljševala svoje dosežke. Že januarja 1998 je na SP v avstralskem Perthu, ki ji je tako prirasel k srcu, da je pozneje tam živela štiri leta, z 12. mestom na 100 metrov prosto in s 17. na 50 metrov prosto dosegla najboljša dosežka slovenskih plavalcev na tem tekmovanju, nato pa se je po razhodu z Mancevičem in sodelovanju s proslavljenim Genadijem Tureckim bolj preusmerila v hrbtno plavanje. Potem ko je nastopila že na EP 1995 na Dunaju in EP 1997 v Sevilli, je na 50 hrbtno na EP 1999 v Istanbulu po šestih letih spet osvojila kolajno za slovensko plavanje v velikih bazenih, njen čas 29,25 pa je še danes državni rekord. To je tudi najstarejši slovenski rekord med dekleti, pri moških pa je še šest let starejši le rekord štafete 4 x 200 metrov prosto.
Metka je takrat veljala za največji slovenski plavalni up za OI 2000 v Sydneyju. Prva težava se je pojavila, ko ji v avstralski reprezentanci niso dovolili trenirati z njihovimi plavalkami, saj jim je pomenila konkurenco. Junija pa je tri mesece pred OI nepričakovano udarila novica, da zaradi nosečnosti prekinja kariero in je v Sydneyju seveda ne bo. »Bil je pač nekakšen splet okoliščin. Takrat so mi v Avstraliji prepovedali trenirati z njihovo reprezentanco in potem je šlo vse skupaj navzdol. Zelo težko je bilo potem trenirati sam, saj ni bilo dodatne spodbude in motivacije na treningih. Potem se je to pokazalo tudi na rezultatih, ko je bilo treba potrditi olimpijsko normo. Ko je potem prišla še nosečnost, sem si rekla, da je bilo dovolj in da vse skupaj nima več pravega smisla. Vsi so res imeli v glavi še EP v Istanbulu in uspehe, ki sem jih tam dosegala. Že na tisto EP sem se pripravljala v Avstraliji in takrat dosegla svoje najboljše rezultate, zato se mi ni zdelo smiselno, da ta proces prekinem. No, potem se je zalomilo s trenerjem in treningi in potem je vse skupaj šlo navzdol,« se danes teh dogodkov spominja Metka Fain - zdaj uporablja le še možev priimek.
Če bi naša takrat najboljša plavalka na OI v Sydneyju vendarle nastopila in dosegla vsaj formo izpred leta dni, bi se lahko potegovala tudi za mesto v finalu. »Zdaj kar težko rečem, kaj bi bilo, če bi bilo. Na EP 1999 sem zelo dobro plavala tudi na 100 hrbtno, tako da verjamem, da bi se dalo. Je pa res, da s slabimi rezultati, ki sem jih tisto leto dosegala, pravih možnosti ne bi imela in potem bi bil tudi moj nastop brez pomena,« Metka zdaj niti ne obžaluje preveč, da ni nastopila še na enih OI.
Naenkrat ni bila več dobrodošla
Pred odhodom v Avstralijo je Mariborčanko treniral Dimitrij Mancevič - trener, ki še danes bdi nad našim najbolj trofejnim plavalcem Petrom Mankočem. »Dokler ni prišlo do možnosti, da grem v Avstralijo, sva z njim dobro sodelovala. Dimitrij mi je še pisal treninge, ko sem že bila tam, a težko je trenirati na tak način. Ko sem dobila priložnost, da grem v Avstralijo in da me trenira Genadij Turecki, takrat najboljši trener na svetu, sem jo seveda hotela izkoristiti. Z mano je treniral tudi legendarni Aleksander Popov, s katerim smo se kar precej družili. Na inštitutu za šport v Canberri so z mano trenirali tudi vsi najboljši avstralski plavalci, kar je bila zame enkratna priložnost. Potem so žal rekli, da ni primerno, da se nekdo iz tuje reprezentance pripravlja po njihovem programu in z njihovim trenerjem. Moji rezultati so se stopnjevali in verjetno jih je postalo strah, da bi bila boljša od njihovih plavalk,« Metka danes pravi o razlogih, zaradi katerih se je odločila za odhod v deželo kengurujev.
Vez s trenerjem Tureckim je vzpostavil njen mož, takrat še fant Aleksander, ki je tudi še plaval. »Njegovi starši so se z Genadijem dogovorili, da lahko prideva tja trenirat, in to je bilo to. On je tam tudi še študiral, pozneje sva si pač ustvarila družino. Tudi sama sem bila takrat kar zadovoljna z bivanjem v Avstraliji,« je Mariborčanki tamkajšnje življenje ostalo v lepem spominu. Vseeno je pozneje ni več povleklo, da bi spet začela plavati: »Ko sem se enkrat odločila, da končam, je bilo vsega dovolj. Treningov sem se preprosto naveličala.«
Ko je Metka nenadoma končala kariero, je bilo prisotnih tudi nekaj komentarjev na robu dobrega okusa, češ, meni se to ne bi moglo zgoditi. Kakšnih zamer pa zaradi tega ne goji do nikogar. »To je bil normalen odziv glede na to, da so ljudje veliko pričakovali. To so bile moje odločitve, ki so jih pač morali sprejeti take, kot so bile. Za nazaj ne bi ničesar spreminjala, no, morda kaj glede zadnjih dogodkov ob koncu kariere. Drugače pa bi šla takoj še enkrat skozi vse to, kar sem dala skozi.«
Domov zaradi otrok
V Avstraliji sta z možem živela skupaj šest let, najprej v Canberri, nato pa sta se preselila v Perth. Na tamkajšnje življenje ima zelo lepe spomine: »Prvič sem bila tam leta 1998, ko je bilo v Perthu svetovno prvenstvo. Že takrat sem rekla, da hočem tu enkrat živeti. Ko sva šla z možem iz Canberre v Perth za teden dni na počitnice, sva se takoj odločila, da se preseliva tja. Ljudje so zelo prijazni in sproščeni, tako da sem se res dobro počutila.«
Bivanje v Perthu je Metka podaljšala do leta 2004. Tam ni niti delala niti študirala, ampak je bila njena skrb v tem času zgolj družina: »V Avstraliji sta bili rojeni obe hčerki, ki sta bili, ko smo se vrnili v Maribor, stari pol leta oziroma dve leti. Tudi zaradi otrok smo se odločili, da se vrnemo v Slovenijo, želela sva tudi biti bližje družini in prijateljem. Pobuda je bila moja, a tudi Aleksander ni imel nič proti, saj sva se navsezadnje v Mariboru spoznala. Po vrnitvi domov sem se lotila študija, saj takrat nisem imela končane še niti srednje šole. Ko sem šla v Avstralijo, sem pustila vse. Medtem sem na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru diplomirala iz podjetništva. Potem sem vpisala še podiplomski študij marketinga, kjer zdaj pripravljam magistrsko nalogo. Tako je prišel čas za nove stvari in nove izzive. Zdaj spet leto in pol, odkar je bila izvoljena nova uprava, sodelujem s plavalnim klubom, kar se mi je zdelo nekako samo po sebi umevno, saj plavanje trenirata tudi obe hčerki.«
Trenersko delo je zaenkrat ne zanima: »Kot trenerja v našem klubu uspešno delata že nekdanji reprezentant Blaž Medvešek in izkušena Maja Šarac, ki je trenirala že kar nekaj dobrih plavalcev. Za nekdanje plavalce ni lahko biti trener, saj jim manjka določeno teoretsko znanje. Nekako čutim, da nimam dovolj znanja, da bi se kar tako vrgla v to dejavnost, saj bi se morala še marsikaj naučiti. Brez trenerske šole je to težko.«
Šole jim niso v pomoč
Metko negativno preseneča dejstvo, da v Mariboru ni pravega zanimanja za plavalni šport, čeprav je infrastruktura boljša kot v večjem delu Slovenije. »Trudimo se, čeprav je denar tako kot povsod težava tudi pri nas. Mladi prihajajo, članskih reprezentantov pa trenutno nimamo. Ne vem, zakaj, ampak v Mariboru ljudi plavanje kaj preveč ne zanima. Vsi bi se raje ukvarjali s športi z žogo. Če gledamo Ljubljano ali Kranj, je zanimanje za včlanitev v plavalne klube vsekakor večje kot pri nas. Sprašujem se, zakaj je tako, saj Maribor tako majhno mesto vendarle ni. Do majhnih otrok je zelo težko priti, tudi šole nam glede tega niso ravno v pomoč. Pogoje imamo dobre, tudi za suhe treninge, tako da, kdor hoče, lahko dobro dela.«
Plavanje trenirata tudi Metkini hčeri Katja in Nika. Za zdaj je še prezgodaj govoriti, kakšen talent sta, vidi pa se, da imata plavanje v genih. »Z možem sva ju skušala vpeljati v še kakšen drug šport, a se zelo težko ogrejeta za kaj drugega. Tudi sami imata precej visoke cilje, ki jima jih skušam malce znižati. Rada bi, da vidita, da le ni tako preprosto kar tako oditi na EP in tam dobiti kolajno, saj mislita, da bo tudi njima uspelo enako, kot je uspelo meni. Tu je prisotnih nešteto dejavnikov, kot so pravilen trening, pravi trenerji, pravilen odnos, zgradba telesa ... Starejša trenira že vsak dan, mlajša pa trikrat na teden.«
Metka še vedno ohranja stike z nekdanjimi reprezentančnimi kolegicami. »Dobri prijateljici sva ostali z Urško Potočnik (prej Slapšak, op. p.). Občasno se srečamo tudi s sestrama Kejžar, medtem ko se je Tanja Drezgič preselila v Ameriko. Z Blažem Medveškom pa tako ali tako sodelujeva v klubu,« pravi nekdanja plavalka, ki si, če le utegne, v živo ogleda domača tekmovanja. Z zanimanjem je spremljala tudi zadnje EP v Debrecenu: »Čeprav se vedno da še kaj več, je bil slovenski nastop vsekakor dober. Škoda zaradi Dugonjičeve smole s kopalkami, saj bi lahko osvojil še vsaj eno odličje. Vidi se, da prihajajo mladi, ki so še dovolj vztrajni, in da se v klubih le nekaj dela. Trenerji in plavalci očitno imajo voljo do dela. Na splošno pa se mi zdi, da so otroci danes precej bolj leni, kot smo bili mi. Radi bi nekaj dosegli kar na hitro in z malo dela, a tako ne gre. Plavanje je precej garaški šport in brez trdega dela ni nič.«
Za konec pogovora je Metka dodala, da je zadovoljna, kako se ji razpleta življenje, čeprav še nima redne zaposlitve. Verjame, da jo bo z magisterijem v roki vendarle dobila. Občasno pa še kdaj vzame v roke kakšen svoj starejši posnetek in ga pokaže hčerama. »Moj trener Dimitrij Mancevič je bil glede snemanja treningov in tekem zelo vesten, tako da mi je ostalo kar nekaj teh posnetkov. Imam pa tudi izrezke iz časopisov, za kar je skrbela mama. Nabralo se jih je za dve kar debeli mapi. Včasih mi jih je zanimivo pogledati že iz razloga, da se spomnim, kdaj se je kje kaj dogajalo,« je še pristavila še vedno postavna Mariborčanka.
Vir: http://www.ekipa.org/2012/05/se-enkrat-bi-sla-skozi-vse-to/ |
|
Pogosta vprašanja 
Išči 
Seznam članov 
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil 
Zasebna sporočila 
Prijava 
